Rodil se je očetu Milanu (1935) in mami Ani Vidi – Nuši, rojeni Grundner (1943). Ima mlajšega brata Mitjo (1967). Leta 1988 se je poročil s Primorko sodnico Ester Debernardi (1962), s katero imata dva otroka, Gajo Ano (1992) in Benjamina (1994). Leta 1999 so se preselil v slovensko Istro, kjer živijo v Novi vasi nad Dragonjo.
Prof. dr. Marko Pavliha je mednarodno priznan pravni strokovnjak, esejist in redni univerzitetni profesor. Od leta 2004 do 2008 se je aktivno ukvarjal s politiko kot minister za promet, podpredsednik parlamenta in poslanec.
Po maturi na Bežigrajski gimnaziji je študiral pravo v Ljubljani, Splitu in Montrealu na ugledni univerzi McGill, kjer je doktoriral pri svetovno znanemu profesorju Williamu Tetleyju, ob delu pa se je med drugim izpopolnjeval v Londonu, Parizu in Münchnu. Vrsto let je delal v gospodarstvu (Splošna plovba, Kompas, Pozavarovalnica Sava, Pool za zavarovanje in pozavarovanje jedrskih nevarnosti) in tudi v odvetništvu v montrealski pisarni Marler, Sproule, Castonguay. Potem se je zaposlil na Univerzi v Ljubljani, kjer je bil (in zdaj ponovno) predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet ter prodekan, dokler ni bil leta 2004 izvoljen v slovensko vlado in kasneje v državni zbor.
Prof. Pavliha redno predava na matični univerzi in Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti (IMO IMLI). Gostoval je na prestižnih univerzah v Belgiji, Avstraliji in na Malti ter je pobudnik ustanovitve Evro-sredozemske univerze (EMUNI) s sedežem v Sloveniji, ki združuje okoli 200 visokošolskih institucij iz več kot 50 držav. Član je številnih domačih in mednarodnih organov ter strokovnih združenj in je bil med drugim v obdobju 1999-2004 član Sodnega sveta RS, v letih 2003-2004 generalni sekretar Mednarodnega pomorskega odbora (CMI) in vrsto let predsednik ter ustanovni član Društva za pomorsko pravo Slovenije, takisto pa je predsedoval Društvu poslancev 90. Sodeloval je pri nastajanju večine transportnih in zavarovalnih predpisov neodvisne Republike Slovenije in je avtor ter soavtor na stotine člankov, razprav in referatov ter 39 knjig, ki so izšle pri najboljših domačih in tujih založbah kot je denimo Oxford University Press. Za svoje delo je prijel vrsto priznanj, med katerimi je še posebej pomembna nagrada »Pravnik leta 2001«, ki mu jo je podelila Zveza društev pravnikov Slovenije za monografiji Prevozno pravo in Zavarovalno pravo, petnajstkrat pa je bil v okviru akcije Ius Software izbran med deset najvplivnejših slovenskih pravnikov, pri čemer je petkrat dosegel največ glasov. Prof. Pavliha je bil tudi častni ambasador zelene in modre knjige Evropske unije o celostni pomorski politiki. Oktobra 2011 mu je Zveza društev pravnikov Slovenije podelila posebno priznanje za dolgoletno društveno dejavnost, junija 2018 pa je prejel nagrado ob 10. obletnici Evro-sredozemske univerze za pobudo in predanost razvoju evro-sredozemske regije – EMUNI Seal for Euro-Mediterranean Partnership.
V zadnjem desetletju se je uveljavil tudi v slovenskem slovstvu kot eden od plodovitih pravniških esejistov. Občasno piše za Delo, Vzgojo, Pravno prakso in druge časopise, revije in elektronske medije, še posebej za Sodobnost, najstarejšo slovensko revijo za književnost in kulturo, kjer je tudi član uredniškega odbora. Januarja 2016 je bil izbran za enega od kolumnistov na uglednem pravnem in informacijskem portalu IUS-INFO, http://www.iusinfo.si.
Poleg številnih znanstvenih in strokovnih del je Marko Pavliha napisal tudi Prav(o) iz torkle (2002), Štorije s šofite (2003 ) in Pravnik na poti: komu ali kam (2007) ter kot soavtor Prava pota prava (2009). Posebno poglavje v njegovem opusu predstavljajo naslednja dela: Mala šola retorike (2011) v soavtorstvu z Bogdano Herman, knjiga o duhovnosti z naslovom Nismo rojeni le zase (2010), Tretja od suhih krav: razprave o razlogih za razsulo (2012) in Epifanija: četrta od suhih krav (2015) pod uredništvom prof. dr. Boštjana M. Zupančiča in s soavtorstvom nekaterih drugih strokovnjakov z različnih področij, zbirka aforizmov z naslovom Pavlihizmi in druga čivkanja onkraj Twitterja (2013), knjigi Svetovni etos: globalno in lokalno (2013) in Svetovni etos in celostna pedagogika (2014), ki sta ju uredila s filozofom prof. dr. Borutom Ošlajem, Dvanajst pred dvanajsto ali Za norost je zdravilo le modrost: eseji o iskanju svetlobe (2014) in Pritisni na tipko Človek (2017).
Revija Sodobnost mu je v letu 2016 podelila prestižno nagrado za najboljši slovenski esej.
Povezava na kolumno:
https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/248987
