Predavatelji

Medtem ko je produkcija znanstvenih dosežkov na Slovenskem glede na pogoje relativno zadovoljiva, pa je distribucija in uporaba relativno šibka. Ali je slovensko okolje s tem sprijaznjeno? Ali si ne želi več dosežkov z uporabno vrednostjo? Katere spremembe okolje pričakuje, da se bodo zgodile pri raziskovalcih in kaj raziskovalci pričakujejo od večinskega prebivalstva? Pri katerih pogojih je mogoče doseči sožitje?

Avtor z odpiranjem novih pogledov na probleme slovenske znanstvene skupnosti in pretežne pasivnosti večine državljanov odstira in utemeljuje poti najprej do potrebnih sprememb in niza pomene teh sprememb.

Sodobna naravoslovna znanost se je v zadnjih 200 letih zelo razvila. Hkrati je zanimivo, da število temeljnih odkritij pada. Ugledna ameriška znanstvena revija Znanost (Science) je ob svoji 125 letnici izhajanja leta 2005 naredila listo znanstvenih odkritij od stare Grčije do danes. Poglejmo, koliko poznamo izjemne znanstvenike iz prvega spodaj navedenega 50 letnega obdobja in iz drugega.

Ugotovimo, da poznamo skoraj vsa imena z levega in skoraj nobeno iz desnega stolpca. So torej znanstveniki postali čedalje bolj neumni, nesposobni, neinventivni? Ali pa smo dejansko odkrili že vse, kar se sploh da velikega odkriti? Ali pa je nekaj zelo narobe z organiziranostjo in notranjo politiko same znanosti na svetovni ravni.

Prikaži več besedila...

Značilen potek znanstvene raziskave je: (1) izvedi poskuse, (2) interpretiraj rezultate poskusov, (3) poišči splošno teorijo, ki razloži rezultate poskusov in omogoči napovedovanje rezultatov za bodoče primere. Rezultat tretjega koraka tega postopka je na primer nov fizikalni zakon, zapisan v obliki matematične formule. Za ta korak se je navadno smatralo, da je intelektualno najtežji, saj ga ni mogoče izvesti rutinsko ali avtomatsko, temveč zahteva nove ideje, domiselnost in kreativnost raziskovalca.

Nekatere metode umetne inteligence v veliki meri omogočajo, da ta tretji, tradicionalno kreativni korak izvedemo avtomatsko z računalnikom. To omogočajo predvsem nekatere metode strojnega učenja. Pri tem se računalnik uči iz podanih primerov, ki so lahko rezultati izvedenih poskusov. Ob tem pa se kažejo tudi problemi, na primer v tem, da se nekatere najbolj uspešne metode strojnega učenja odločajo na načine, ki človeku niso razumljivi. Velik izziv je tudi, kako naj računalnik sam odkrije smiselne nove pojme.

Način, s katerim tehnologija in globalizacija povzročata spremembe v našem delovnem, družbenem in osebnem življenju, so raziskovalci v veliki meri preučevali, izobraževalni sistemi so bili najhitrejši pri prilagajanju na spreminjajoče se potrebe. Razpravljam o glavnih družbenih izzivih, ki jih povzročajo napredek na področju tehnologije in umetne inteligence, in podajte nekaj predlogov o tem, kako se naši izobraževalni sistemi najbolje prilagajajo tem spremembam.

Naše znanje o resničnosti prehaja skozi mnoge filtre, ki omejujejo našo subjektivno resničnost. Eden od teh filtrov je okuženost. Izraz "okuženost" prihaja iz britanskega evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa. Dawkins je oblikoval izraz "okuženost", podoben obnašanju virusa v našem telesu, to pomeni ponavljanje informacij, misli in idej s komunikacijo v kontekstu pravil in oblik enotne kulture okuženosti. Če ostanemo v tem mehanskem smislu, lahko »okuženost« gledamo kot na programsko opremo, ki vpliva na naše razmišljanje in s tem oblikuje naše stališče, motivacije in namere. V tem primeru bi bila genetika naša strojna oprema, ki upravlja naše gensko pogojeno vedenje, reflekse. Cilj je premakniti vpliv »okuženosti« na našo zavest: kako se širi? Kako je prepoznano? Začenši z vsakodnevnim pogledom na svet, s pogojevanjem sistema v katerem delujemo, pa vse do vpliva na spremembe obstoječih paradigm.